Pogače in kruh

POGAČE

Pogače so pekli večkrat na teden, predvsem takrat, ko se je nabralo veliko žerjavice. Pripravljali so jo največkrat iz bele koruzne moke, ki so jo oparili s slano vodo, skoraj ohlajeni pa dodali le toliko pšenične moke, da se ni drobila. V večji skledi so vse skupaj mešali toliko časa, da je postala masa lepo gladka. Preden so se pojavili štedilniki, so pogače pekli na ognjišču in pravijo, da so bile te najboljše. Z vročega ognjišča so razpihali pepel in na očiščeno ploskev položili maso v obliki hlebca. Pokrili so jo z ohrovtovimi listi ali s papirjem, v katerem so prodajali sladkor, na to pa nasuli pepel z žerjavico (sing. prhav'ca). Pekla se je približno eno uro. Paziti je bilo treba, da je bila ves čas dovolj pokrita z žerjavico. Kjer so pogače pekli pogosto, so za to imeli posebne pločevinaste pokrove (sing. bndon). Na pokrov so nasuli žerjavico in skozi majhno odprtino na pokrovu (sing. špegalo) gledali, kdaj je bila dovolj pečena.

Pogače so jedli za malico, samo ali s svinjino, navadno s klobaso ali salamo. Prijala jim je tudi s sladkim ali kislim mlekom ter belo kavo. Pogosto so jo uživali kot prikuho ob kosilu.

Poznali so več vrst, od navadne (gole) do boljših, prazničnih. Ob vseh svetih so tako nekateri namesto kruha s črnim grozdjem, spekli pogačo s črnim grozjdem. Čez zimo, ko je bilo na pretek jabolk, pa so delali pogačo iz svežih ali posušenih jabolčnih krhljev (koščičevo pogačo). Za poslastico je veljala pogača iz suhih fig; masi za navadno pogačo so dodali nekaj mleka in kvasa, včasih še jajce in sladkor ali saharin ter ji primešali suhe fige. Ob kolinah so vedno pekli ocvirkovo pogačo, poleti pa so nabrali zelišča (koromač, grenik, rman, meliso... ), sesekljana pocvrli na olju ali masti, jih primešali masi za navadno pogačo in spekli pogačo iz zelja.

Kruh je šele po drugi svetovni vojni postal vsakdanja hrana. Do takrat je sodil k boljši hrani, zato so ga le malo kje jedli vsak dan ali pa je bil strogo odmerjen. Doma so ga pekli ob sobotah in ga je moralo biti dovolj od ene do druge peke. Peki kruha so gospodinje posvetile veliko pozornosti in je sodila med najtežja gospodinjska opravila. Mesile so ga v vinklah, včasih tudi na posebnih deskah ali na mizi. Pred peko so pripravili kvas (sing. feca); še v prvih desetletjih prejšnjega stoletja so za to porabili košček testa od prejšnje peke.

Testo so gnetli precej dolgo, pri nekaterih premožnejših družinah so ga gnetli z gramljo (gramljali). Ko je bilo testo gosto luknjičasto, so ga v celem kosu pokrili s prtičem in ga zaprli v vinklo, kjer je vzhajalo. Če so testu med gnetenjem dodali kozarec vina, je veliko bolje vzhajalo in takrat so rekli „da je vanj skočil sveti duh. Vzhajano testo so ponovno pregnetli, oblikovali hlebe, jih postavili na pokrov vinkle, pokrili in pustili še enkrat vzhajati.Peka kruha pa je zahtevala tudi primerno pripravo peči. Za segrevanje peči so uporabili enako kurjavo kot pri ognjišču, včasih pa so vanjo dali kar žareče oglje. Ko je bila peč pripravljena so jo  ovadli,  omedli  z vadlo, to je bila palica na katero je bila priterjena mokra krpa. V pripravljeno peč so z lesenim loparjem položili hlebe, ki so jim na vrhu zarezali črto ali križ, da so med pečenjem bolje narasli. Temperaturo med peko so uravnavali z žkno, to je bila manjša odprtina nad glavno pečjo. Kruh se je pekel dobro uro. Pečene hlebe so pokončno zložili v odkrito vinklo ali v košaro (sing. čštela) in jih dobro pokrili, da se je skorja nekoliko zmehčala. 

KRUH

Pekli so različne vrste kruha, najpogosteje iz pšenične moke. Tej so včasih dodali še rženo ali ajdovo moko. Pri koruznem (sirkovem) kruhu so belo ali rumeno koruzno moko najprej oparili, ohlajeni dodali nekaj pšenične in ostale sestavine kot za navaden kruh. Sladek (fin) kruh so večkrat pekli za praznike namesto peciva. Kruh s suhimi figami, ki je nadomestil pecivo v zimskem času, so v testo navadnega ali sladkega kruha vmesili na drobno narezane suhe fige. Poleg figovega kruha se je vedno popilo kozarec dobrega pikolita. Kruh s črnim grozdjem so obvezno spekli za vse svete (pl. vahte). Kruh iz rumenih buč (tagičev kruh) prepoznaven po svoji rumeni barvi in po tem, da je ostal dolgo svež. Kruh križnik so ponekod v severozahodnih Brdih pekli za veliko noč. Testo so pripravili kot za potico in mu dodali v žganju ali vinu namočene narezane suhe fige, lešnike, nekaj žlic medu in cimet. Preden so hlebce dali v peč, so na vrhu s prsti naredili štiri zavihke in na sredino zarezali križ. S kruhom, ki je ostajal so spretne gospodinje pripravile posebne jedi kot so kruhova župa (sing.panada ali ribnca), šnite, kruhove cmoke, hrvatica (star kruh so prelile z mlekom, zabelile z maslom, špehom ter dodali žlico skute) fuji oziroma punjave, ki je bila značilna predvsem v Gornji Brdih.

 

nazaj >>