Žganja

V poznih jesenskih dneh, ko se briška pokrajina odene v hladnejše barve, si številni domačini še vedno zakurijo žganjarski kotel.

Žganjekuha je bila tudi v preteklosti zelo razširjena. Žganje je, poleg dodatnega zaslužka družine, bilo zelo uporabno za zdravljenje različnih bolezni. Iz njega so pripravljali najrazličnejša zdravila. Od nekdaj zelo cenjeno je bilo methano žganje. Izraz izhaja verjetno iz korena italijanske besede medicina, zdravilo. V žganje je bilo treba po ustnem izročilu in nenapisanem pravilu namočiti kar triintrideset vrst zdravilnih zelišč in jih namakati najmanj mesec dni. Tako pripravljeno žganje ima resnično zdravilen učinek, zato ga nekateri pripravljajo še danes.
Zelo znan  je bil tudi orehovec. V žganje so narezali mehke zelene orehe in ga za mesec dni postavili na sonce. Nato so orehe ostranili, tekočino skozi gosto krpo ali gazo precedili in dodali sladkor, cimet in klinčke ter precedili v steklenice. Tudi orehovec, pripravljen po tem starem receptu, delajo nekateri še danes.

Tudi tropine so shranili za kuho žganja. Stlačili so jih v lesene posode, dobro pokrili, da ni izhajal alkohol, ki je nastajal pri vrenju in pokrov obtežili s kamnom ali drugo utežjo. Po prvi svetovni vojni, ko so Brda prešla v italijanske roke, je bilo kuhanje žganja strogo prepovedano. Financerji so stalno preverjali, da ne bi kdo kršil te prepovedi. Če so koga zasačili na delu, so mu zaplenili kotel in žganje ter določili visoko denarno kazen. Kljub strogim ukrepom pa so se nekateri kmetje dobro znašli. Žganje so kuhali na skritih krajih v bližini vode, proč od vasi. Tudi prodaja žganja je bila prepovedana.

Zadnja iz kotla priteče korenta, zelo šibko žganje, ki se ga dodaja žganju z več kot petdesetimi odstotki alkohola.