Pecivo

Pecivo je bilo del praznične prehrane. Ceneno pecivo so bile sladke sadne pogače iz suhih sliv in posušenih krhljev ter sladek (fin) kruh. Pod vplivom deklet, ki so se vračala iz tomajske gospodinjske šole, so slaščice tudi v briški kuhinji dobile svoje mesto, saj so pred tem poznali le potice (hubance) in kvašene šarklje (kuglofi) z orehovimi jedrci, rozinami ali čokolado.

Potice pečene v krušni peči ali na ognjišču pod pokrovom za pogače, so bile okrogle oblike, v obliki štruce so jih začeli peči šele v štedilnikih. Testo je moralo biti zlate, rumene barve, z veliko jajci in čim bolj rahlo, zato ga je bilo potrebno dolgo gnesti. Dobra potica je morala imeti bogat nadev, najboljša je bila z orehi, ki so jim dodali pražene drobtine, rozine, med ali sladkor, žganje ali orehovec, pinjole, nekateri so dali celo malo popra. Jeseni so pekli tudi kostanjevo potico z nadevom iz pretlačenega kuhanega kostanja, rumenjakov ali jajc, masla, sladkorja in cimeta. V začetku stoletja so le vešče kuharice pekle tudi potico iz listnatega testa imenovano šfojada. Nadev je bil sestavljen iz pinjol, rozin, suhega sadja in drugih sestavin. Zdraven sladkih potic se je vedno prilegel kozared rbule (rebule).


V pustnem času so cvrli krofe; brez nadeva, z marmelado ali z orehovim nadevom kakor za potice. Še pogosteje so cvrli miške (fritule), ki so bile pripravljene iz mehkejšega testa.  Kroštole (floke, štraube) so v pustnem času, pa tudi za poroko in birmo, cvrli iz kvašenega testa za krofe ali iz nekvašenega, ki so ga razvaljali in narezali v različnih oblikah. Za cvrtje so uporabljali svinjsko mast, redkeje olje.

Po novih receptih iz Tomaja, pod vplivom kuharskih knjig in po uvajanju štedilnikov se je med vojnama razširila priprava drugih peciv. S štedilniki je bila najbolj povezana peka piškotov, ki jih v krušnih pečeh niso pekli. Takrat so začeli peči tudi biskvitno pecivo in torte, ki so se v glavnem razširile šele po drugi svetovni vojni. Za praznična kosila so pripravljali jušno pecivo, ki so ga razrezali na majhne kocke. Ker so bile torte še vedno redke, so za poroke pekli tudi buhteljne, z marmeladnim ali orehovim nadevom. Na poročnih mizah je bil vedno krokant (posebna vrsta slaščice), marcipanovo pecivo v obliki piškotov ali sadje, kar je bilo tudi za okras. Vino, žganje, domači orehovec, limonino lupino, vanilijev strok so uporabili, da so izboljšali aromo pecivu. Sladkemu nadevu pa so dodali med, rozine (cebivo), drobne črne rozine (opašo), cimet (kanela), klinčke (cvekči); mešanici cimeta in klinčkov so rekli rafulat.

 

nazaj >>