Biljana je ena najlepših briških vasi, daleč naokoli prepoznavna po značilnem zvoniku oglejskega tipa na cerkvi v središču vasi. Zvonik je ob koncu 19. stoletja prezidal kozanski zidarski mojster Valentin Vuga in se celo upodobil v prednjem kamnu na zvoniku. Župnijska cerkev sv. Mihaela, ki je še danes v osnovi gotska, se v starih zapisih prvič omenja leta 1233. Zvezdasto obokani prezbiterij je bil zgrajen leta 1534, sicer pa cerkev krasi baročna Biljana oprema. Stene je okoli leta 1900 poslikal znani slikar Clemente del Neri, Kristusovo vstajenje, lesena plastika iz 1. polovice 16. stoletja, pa je rezbarsko delo južnotirolske delavnice. Freske za stranskim oltarjem dokazujejo, da je bila prvotna cerkev enako velika in nekajkrat večja od ostalih cerkva na tem območju. Imela je namreč poseben položaj prafare za večji del Brd.

Zanimivo je Dorišče, stavba s stolpičem, strelnimi linami in portali, v kateri so v 13. stoletju stanovali biljanski gospodje. Ob koncu 15. stoletja je prešla v last družine Orson, kasneje pa goriških plemičev Edlingov in gospodov dornberških. Pred 1. svetovno vojno je bila v stavbi nameščena avstrijska vojska, med vojno pa vojaška bolnica. Biljanci so ponosni na brata Kožlin zaradi njunega prispevka na glasbenem področju (še posebej pevskem) v 2. polovici 19. stoletja ter na zdravnika Lojzeta Simonitija (1901–1957). Slavo je vasi prinesel tudi znani 4. biljanski tabor leta 1869. Nekaj časa je bila biljanska cerkev shalajišče radovednežev, ki so hodili gledat »prikazovanje« v zvoniku – v igri svetlobe in sence nastalo silhueto Matere božje.