Šmartno se nahaja v geografskem središču Brd. Gradnik opisuje vas, ki kot orlovsko gnezdo ždi na točki, od koder se odpira pogled od Nanosa na vzhodu do Karnijskih Alp na severozahodu in od prostrane Furlanije do Jadranskega morja. Na tej razgledni vzpetini je v prvi polovici 16. stoletja na ostankih rimskega oporišča nastal okoli cerkve velik protiturški tabor - srednjeveška utrdba. Vas na griču, obdana z obzidjem in utrjena z obrambnimi stolpi, je prvič omenjena leta 1317. O nastanku obzidja ni posebnih virov, vendar domnevajo, da je nastalo v obdobju vojn med Habsuburžani in Benečani v letih 1507-1519. Nekoč so imeli tu posesti goriški grofje. Po smrti zadnjega goriškega grofa je Goriško podedoval habsburški cesar Maksimilijan, ki si je pravico do območja pridobival v dolgoletnih bojih z Benečani. Šmartno je takrat postalo pomembna strateška točka na beneško -avstrijski meji, ki je bilo vključeno v sistem utrdb (Števerjan, Kojsko, Šmartno, Vipolže). Benečani, ki so skušali zavzeti Brda, so bili tu v obeh vojnah poraženi.

Šmartno se vključuje v sklop vaških naselij in protiturških taborov v Brdih in na Primorskem. Kot obmejna utrdba je delovalo še v 17. stoletju in vse do sredine 18. stoletja, ko je beneška nevarnost minila.

Med ljudmi še krožijo pripovedi o časih, ko je šmartenska trdnjava služila svojemu namenu. Prebivalci izven utrdbe, na območju današnjega Imenja, naj bi v zameno za varstvo pred sovražniki oskrbovali prebivalce znotraj tabora z živežem - imenjem (imetjem) in od tod baje izvira ime Imenje. Druga razlaga pa pravi, da je vojaška posadka poleg plače imela tudi zemljišče - imenje, od katerega so imeli tudi redne dohodke.

Hiše v samem jedru so strnjene okrog cerkve sv. Martina, največje župnijske cerkve v Brdih, katere cerkveni zvonik je nekdanji trdnjavski stolp. Po sv. Martinu je vas dobila ime. Mogočna baročna cerkev se ponaša s freskami Toneta Kralja.

Ob vstopu v okrilje šmartenske trdnjave in sprehodu po ozkih uličicah med starimi, nekaterimi tudi obnovljenimi hišami, se počutiš kot v srednjeveškem labirintu, ki oživi ob vstopu v Briško hišo. Zanimiv gotsko oblikovan kamniti portal vodi v njene kletne prostore. Šilastni lok označuje stilni odmev poznogotskega stavbarstva v začetku 16. stoletja, ki se je v začetku, v času, ko so gradili obzidje, odražalo tudi v gradnji kmečkih hiš. V obdobju kmečkega baroka v 18. oziroma v začetku 19. stoletja je bila hiša obnovljena in dograjena. V nadstropju lahko občudujemo reprezentančni gank in poslikane planete. Vhod na zgornji etaži vodi v bivalni prostor, ki je razdeljen na kuhinjo, boljšo sobo in podstrešje. Oprema  hiše združuje elemente briške hiše in ljudske kulture Brd, to je živa muzejska zbirka, ki nas vrača v čas briških korenin.

Na nasprotni strani Šmartno vabi medse umetnike. V slikarski hiši, ki jo ustvarjalci uporabljajo za svoje delavnice, nastajajo številne umetnine. Ugodna klima, okolje in prijazni vaščani so ključ njihovega uspešnega ustvarjanja.


V Hiši kulture je od 21. marca do 16. aprila 2008 na ogled razstava del Ivana Skubina 
O DROBNE PTICE MOJEGA SRCA (A. Gradnik)

Ivan Skubin (1946) je človek, ki za svojim tihim in mirnim videzom skriva veliko ustvarjalno moč. V mladosti ji je hotel dati krila s pisateljevanjem, toda življenje je hotelo drugače. Svojo skrb in delo je moral posvetiti zemlji, s katero je bil vzrasel, in dolgo zatajevana eruptivna sila v njem je morala počakati na splet okoliščin pred desetimi leti, ki je botroval njegovemu srečanju z glino. Njej, topli, gnetljivi, vlažni, prvobitni materiji je zaupal svoj čut za umetnost, svoje ideje, videnja in sanje.

In rojevati se je začel svojstven, estetsko dovršen opus, ki ga zaznamuje enostavnost, torej asketskost oblik.

Kot ptič feniks je Skubin vzletel in presenetil laike in poznavalce. Njegova dela so nenehno v ospredju trenutnih keramičnih dogajanj, v žarišču zanimanj strokovnjakov, in to na tako visoki kakovostni ravni, iz katere izbirajo najboljše – dobitnike nagrad. Skubinova keramika je, skratka, od narave odtrgana kepa prsti, ki jo je oblikovala roka bogatega dediča in je drobne ptice svojega srca posvetil njej, svoji briški zemlji. /iz recenzij likovne kritičarke Anemarije Stibilj-Šajn in prof. Marine Baričević, članice Internacionalne akademije za keramiko v Ženevi/